Ko je drugega dne ob devetih zjutraj vstajala gospa Zefa in premišljevala, kaj bi oblekla, jo je opozoril, da morata obiskati mater v Šmihelu, da naj se torej gorko obleče in dobro obuje. »Peš vendar ne bova hodila!« se je začudila Zefa. »Oh, te pol ure,« je dejal. »Prijetno se sprehodiva, da nama bo bolj dišala jed in da bova slaje spala.«