Strašil je pa takrat po bližini stari. Zmanjkalo mu je bilo spet drobiža, in napotil se je bil, ali k Cili ali k ali k obema, to mu še ni bilo jasno, to je prepustil dobri sreči. Cile ni bilo doma; zato je šel k, oborožen z modrostjo potrpežljivosti, prepričan, da ni tako hude besede na svetu, da bi njega razžalila, če sam noče.