Njej je stalo pred očmi, kakor da bi se bilo zgodilo ravnokar. Kadar je zagledala ali srečala ali se le spomnila kakšnega človeka, ki jo je bil razžalil, jo je zabolela z novo močjo stara rana, in tako preplašena je bila, da je slutila za najnedolžnejšimi besedami hudobne nakane. Enega brata smrt jo je bila nekoliko umirila; a kmalu je stal pred njo drugi brat, nič manj zoprn s hčerama vred, ki sta ji bili tuji, Zefa ošabna, da ni hotela poznati tete pred ljudmi, Cila toliko boljša, da se ji je samo umikala.