Nobenega človeka beseda ji ni bila tako prijetna, nobeno oko je ni gledalo tako brez zvijače in hinavščine kakor Cilino. Tudi Cili sta storila krivico oče in sestra; tem bolj jo je ljubila teta, ki je spet premišljevala, kako se bo zavzela Cila, ko dobo po njeni smrti lepe stotake, in s koliko hvaležnostjo se bo spominjala svoje tete in kako se bodo jezili drugi, ki ne dobe nič, ker so jo zaničevali; samo Cila, ta se je ni sramovala, ta jo je imela rada. Družba je prišla bliže, da se je že razločila beseda, in je vlekla na ušesa, da bi kaj slišala.