Za vsako lepo besedo je slutil sebičen namen; vsa prijaznost se mu je zdela preračunana. S Cilo ni govoril več, samo da ustreže staršem in sestri; a hudo jim je zameril to svojo pokorščino, in z večjo trmo so mu uhajale misli na prepovedano pot in z večjimi dražestmi so mu kitile oddaljeno podobo. Včasih mu je tudi prišlo na misel, da bi razodel staršem svoje srce in prosil usmiljenja; a takoj je stisnil zobe in stresel z glavo, ki mu rodi tako otročje.