Oče pa ni bil v nobeni zadregi, ker se mu je za malo zdelo, da govori Cila tako sebično le o sebi, o njem pa nič; in vendar je on v svoji nesebičnosti oropal samega sebe, nikogar drugega; zakaj njegova last je bila hiša. Vprašal je, če misli Cila, da bo on, ki je tako lepo preskrbel Zefo, pozabil nje, ki mu je še ljubša in dražja; tudi ima on v mislih pregovoriti ob ugodni priliki zeta, da naj prepusti kočo svakinji; toda prenagliti se ne sme s takimi namerami; zdaj pa je zahtevala Petanova čast, čast domače hiše, da ne stopi Zefa s praznimi rokami v zakon. Cila pa se ni dala pomiriti.