Pogrinjala je mizo, napravljala iz najlepših cvetic, ki jih je bila nasejala in nasadila sestra na vrtu in ki so krasile okenca, velik šop, prestavljala pohišje, pazila, da ni oče spet segel po jedeh, in čakala, kdaj pride. Od daleč ga je zagledala, in srce ji je začelo tolči od strahu, da ne bi oče kaj pokazil. Goreče je temu naročala, da naj govori rajši manj in pametno.