Tla so bila tako snažna, da ni bilo treba poprijeti krila; vse pohišje je stalo na svojem mestu, vse majhno in revno, a lično in prijazno. Za mizo je sedel oče, pred seboj je imel kos mesa in odmašeno buteljko. »Zakaj ste pa že začeli, oče?« je dejala Zefa nevoljna.