Kmalu za njo se je odpravila Zefa, ki je hotela pripraviti očeta na imenitni obisk in pričakati, da bi zabranila vsako nepriličnost. Začudila se je, ko je stopila v vežo domače koče, še bolj pa, ko je stopila v sobico. Tla so bila tako snažna, da ni bilo treba poprijeti krila; vse pohišje je stalo na svojem mestu, vse majhno in revno, a lično in prijazno.