»Zdrav,!« se je poslovila Micika tiho in se obrnila proti domu, prevarjena v mladih, žalostna in užaljena, ker se ji je zdelo, da je govorila prejasno, in prepričana, da se ne govori nikoli dovolj jasno tistemu, ki noče umeti. pa je zavil še malo na polje, ker je hotel zbrati spet svoje misli, hud na Miciko, kaj ga lovi s takšnimi vprašanji, ki njega samo vznemirjajo, še bolj pa na, ki bo lepo sedel za mizo, ki so jo drugi pogrnili.