»Tukaj pa se ločita najina pota,« je končal. »Lahko noč, Micika!«
»Zdrav,!« se je poslovila Micika tiho in se obrnila proti domu, prevarjena v mladih, žalostna in užaljena, ker se ji je zdelo, da je govorila prejasno, in prepričana, da se ne govori nikoli dovolj jasno tistemu, ki noče umeti.