Nastal je molk. Micika je pobesila glavo in si potegnila ruto čez obraz; je izvlekel smotko in jo oprezno prirezoval in prižigal, da bi se videlo, da ne utegne govoriti. Čez nekaj časa, ko mu je postalo molčanje mučno, je začel pretrgoma, med pušenjem, razlagati, da je v svojih zadevah vsak najboljši sodnik.