Drugo omizje so bili vozniki, ki jim ni več dišalo kmetsko delo, ko so se bili privadili lažjemu in boljšemu kruhu s pijačo vred. Na jasnih obrazih se jim je bralo, da so prečuli nekaj noči, in nezadovoljnost je zvenela iz zadirčnih besed in zabavljanja čez tujce, ki naj bi rajši ostajali doma, če nimajo denarja, da bi se vozili po svetu. Preudarjali so, kam bi se zdaj obrnili, da bi jim ne bilo treba prijeti za koso in cepec.