Skušal se je pošaliti, češ da je gospodu Stradi spodletela namera; a na glasu se je poznalo, kako malo mu je do šale in smeha. Hvalil je Zefo, kako pridna in poštena je; vsemu svetu seveda ne ugodi nihče, in najboljšega človeka opravljajo ljudje najrajši, in čim rajši eni poslušajo, tem rajši drugi govore; kjer pa ni ušes, ni jezika. »Vesela je Zefa, vesela, ker je mlada,« je dejal gospod Strada; »kakor smo veseli mi, gospodična Micika, kajne?«