»Kar je, to je,« je sklenil; »ampak če se ne bo vedla ta ženska, kakor se spodobi, če bo količkaj preprijazna z, pojdeva spet vsaksebi.« Zefa, ki je nekako slutila gospodarjeve pomisleke, pa se je vedla pametno in ponosno; zavračala je neumestne šale in odklanjala neslane poklone, tako da je včasih celo gospodu Stradi zamrl smeh na ustih. Po hiši je ukazovala tako odločno, poslom odgovarjala tako samozavestno, da so se na tihem jezili vsi, naravnost ustaviti pa se ni upal nihče.