»Ampak dotlej bodiva tiho, Zefa,« je dejal, »in stvar naj ostane med nama.« »Kar je vam, je meni prav,« je menila ona ljubeznivo in šla po svojih opravkih. je bilo na jeziku, da bi jo vprašal, zakaj ga viče, ko sta vendar zaročena; toda premislil se je, in ko je bila Zefa odšla, se mu je zdelo, da je ravnal prav.