Vsak za eno roko sta držala Zefo in govorila vanjo, da se je smejala ona zdaj temu, zdaj onemu, ker ni razumela ne tega, ne onega. Ko pa se je odpravljal gospodar v spalnico, je ustavil Zefo, ki mu je svetila, in jo vprašal, če misli ona res vzeti gospoda Strado. Zefa, ki se ni nadejala takega vprašanja, je osupla molčala. »Pusti ga, Zefa,« je silil, preden je ona kaj rekla, in jo objel, »pusti ga, ker te vzamem jaz za svojo ženko!«