Pogledal je, ki je še vedno spal, in domišljija mu ga je pokazala razbitega v Mrzli grapi, v krvi, ki kliče maščevanje na morivca. Gorka hvaležnost Zefini teti se mu je oglašala v srcu, in po čudno zvijačnem sklepanju, ki se ga ni prav zavedal, je prišel do zaključka, da mora samo prijazno srečo, ki mu je pripeljala Zefo v hišo, zahvaliti, da ga je rešila njena teta. Ali mu jo je pa pripeljala sreča res samo zato v hišo, da mu jo odpelje tujec?