pa je hodil s prisiljenim smehom na ustih po dvorani, poslušal zasmeh poskočne godbe in roganje razposajenega veselja in umikal zavistne oči lesketajočim pogledom in žarečim obrazom, ki so se smejali njemu, edinemu pustežu v veseli družbi. Oh, kako je bil hud na Zefo! Zapodil bi jo bil, toda toliko pameti je vendar še imel, da je razvidel, da bi bilo takšno ravnanje neupravičeno, nespodobno, smešno.