Komaj ga je dohajal, tako je hitel, da bi še preprečil nesrečo. Ko je samotež privozil svoje možnarje, je že z vso gorečnostjo prigovarjal, ga prosil in rotil, da naj opusti svojo namero, da se ne bo ves svet smejal in slavljencu in slavivcem. Škorec pa je gledal od konca začudeno, potem prezirljivo in zaničljivo; odgovoril ni nič, izvlekel je počasi mehur s tobakom in si začel tlačiti pipo, potem je iskal po žepih biglic, pljunil v stran, prižigal premišljeno in puhnil dim pod nos.