Škorec je ogledoval ploščo od vseh strani, in zdela se mu je lepa; Škorčevo ime z zlatimi črkami napisano ni majhna reč. Da, če bi ga kdo zdaj prav lepo prosil, bi on pustil, kakor se mu je zdelo, vzidati ploščo tudi tako, kakršna je, brez ozira na opalto. Ko ga je nekoč dobila žena tako pri spominski plošči in uganila njegove misli, je menila, da bi bilo morda vendarle prav, če bi se bila vdala.