Komaj je bil prilezel prijatelj z njim na zeleni holmec nad Mlako, je legel v senco in zadremal. Izgovarjal se je, da ima že štiri šolske ure za seboj in da je ves čas z veliko težavo dramil zaspano mladino; potem je umolknil in prepustil uživanje narave. »Oh, nehvaležni ljudje,« je zdihnil, »obdani od krasote živite tukaj; a ne čutite, ne vidite, ne slišite je nič.