Ko je Rjavkar v svojih mislih tako zavračal Škorčevo nadutost kot neutemeljeno in neupravičeno, se je v njegovem srcu oglasilo že tudi tisto grdo čustvo, ki se ga človek najkasneje zave in najteže odkriža, oglasila se je zavist. V slavi svojega soseda je čutil svoje ponižanje. Poprej sta stala na isti stopnji, Škorec celo toliko niže, kolikor je bila Rjavkarjeva hiša višja; zdaj se je pa Škorec povzdignil čez soseda brez svojih zaslug.