Zato je s ponižnim smehom okrog mastnih ustnic upiral okrogle oči v dobrodušnega župnika, ko je pripovedoval, kako nameravajo proslaviti rajnega Urbana in kako so hoteli nekateri ‒ »prosim, gospod župnik, to zaupno! ‒ imenoval jih ne bom, ker jih vsi dobro poznamo« ‒ gospoda župnika kar prezreti; on pa da se je potegnil zanj in tudi dosegel, da se bo pričela slavnost s sveto mašo, kakor se kristjanom spodobi.
Župnik je stisnil možu roko in menil, da naj le store, kar se jim zdi potrebno; on bo že tudi prispeval k stroškom. »Ali jaz znam tudi prijeti ljudi, gospod župnik,« je poudarjal Lomast.