»O tem bova govorila pozneje,« je dejal Škorec; »zdaj se veseliva svojega ali pravzaprav mojega strica, ki se je tako obnesel! Morda mu še postavijo spomenik kakor Radeckemu«. »Vse mogoče,« je zdihnila in priporočala možu, da naj gleda, da ne bodo vse časti drugi nase potegnili, kak Šimnov študent ali samogoltni Lomast, ki bi jim utegnil še strica požreti.