No, Bogu, našli ne bodo krivega nič kakor ne v nobenem kotičku njegove duše, v nobenem predalu njegovega življenja noter do zadnjega nesrečnega, usodnega trenutka. Tako se trudi ubogi človek in leze kvišku naprej, vedno naprej; usoda pa ga od strani porogljivo gleda in škodoželjno čaka, kdaj pripleza siromak tako visoko, da ga padec ubije, in takrat mu podstavi nogo. Tako pogubi človeka za vso večnost en sam smrtni greh na koncu dolgega poštenega življenja.