Jaz nisem storil krivice; jaz jo trpim, in pravo razžaljenje veličanstva je krivica, ki se stori cesarjevemu imenu, kakor so krivice, božjemu imenu prizadete, bogokletstva.« Prišlo je Ponižnu na misel, da bi šel k svojemu načelniku in ga prosil še enkrat, naj se ga usmili, naj ne naznani njegovega zločina, katerega se tako bridko kesa; naj se usmili vsaj nedolžne rodbine. »Hudoben ni načelnik,« je utemeljeval Ponižen svojo namero, »ve pa tudi, kako zvesto sem jaz služil že dvajset let, brez vsake nezadovoljnosti, brez mrmranja, slepo pokoren vsakemu ukazu, prepričan, da je vsak ukaz dobro premišljen in trdno utemeljen, kar je bila večkrat težka žrtev.