Ponižen je zavil v gozd in se obrnil na samotno pot, da bi ne srečal kakšnega znanca in da bi ga ne motili ljudje. Prevzemalo ga je grenko čustvo preganjane, onemogle nedolžnosti, ko je premišljeval, kako nezasluženo ga je zadela nesreča. Če bi kdo tako razžalil, je pomislil, tako nevede in nehote, Bog bi mu ne zameril.