Naskok je bil vedno silnejši, odporne sile so popuščale, se začele pogajati, naposled so se vdale. Ponižen je bridko spoznal, da razlogi, s katerimi se je bil miril, ne drže, da slepi z njimi samega sebe in da je zagrešil nič več in nič manj kot razžaljenje veličanstva; ne v mislih ‒ za misli še ni postavljena kazen ‒ ne v besedah, kar se že ostro kaznuje, ampak v dejanju, grozen, neodpusten zločin tudi za navadnega, neukega človeka, kaj šele za izobraženca ali celo za cesarskega uradnika, ki je postavljen, da brani pravico in zakon! Kako ga je obšla vročina, ko je hitel po ulicah, kako mu je silila kri v glavo, kako mu je utripalo srce!