Ponižen je zaman odganjal hude misli. Naskok je bil vedno silnejši, odporne sile so popuščale, se začele pogajati, naposled so se vdale. Ponižen je bridko spoznal, da razlogi, s katerimi se je bil miril, ne drže, da slepi z njimi samega sebe in da je zagrešil nič več in nič manj kot razžaljenje veličanstva; ne v mislih ‒ za misli še ni postavljena kazen ‒ ne v besedah, kar se že ostro kaznuje, ampak v dejanju, grozen, neodpusten zločin tudi za navadnega, neukega človeka, kaj šele za izobraženca ali celo za cesarskega uradnika, ki je postavljen, da brani pravico in zakon!