Družina se je žalostno spogledala in starejša otroka sta vzela molče svoje delo v roke. pa je izpraševal mater, zakaj je ata hud, ko je bil vendar ves čas priden. Gospod Ponižen je bežal iz mesta, da bi ušel mislim, ki so silile vanj kakor skušnjave vročekrvne mladosti; siromak, ki ni vedel, da jim ravno v samoti ne uide, da je treba v takih stiskah zbežati med ljudi, v druščino, vzeti deset opravil v roke, in naj bodo še tako nepotrebna; samo iz samote, iz brezdelja ven!