Zamudil ni nobene uradne ure, dopusta ni prosil nikoli; zakaj brezvestno se mu je zdelo prejemati plačo, če ne delaš. Skušnjava kakega ugovora ali odpora proti visokim ukazom ga ni nikoli nadlegovala, in če se mu je hotelo nekaterikrat zazdeti, da je kakšna odredba brezmiselna, se je potrkal ob čelo: »Fant, brezmiseln si samo ti, ki tega ne umeješ.« Kar je bilo uradnega, mu je bilo sveto in nedotakljivo; zato se je tudi ogibal tovarišev, ki so zabavljali čez visoke odredbe in zaslužne predstojnike; zaslužni so se zdeli Ponižnu vsi.