Ko pa je bil teran ogrel srca vsega omizja, je namignil, da je pripravljen prebrati nekatere odstavke svoje povesti, ako želi gospoda, in ponudil je na obe strani dišečih smotk, ki naj bi budile poleg povesti pozornost in vzdrževale ubranost duha. Hrust, ki mu je prižigal smotko, je puhnil dim predse in menil, da mu posnetek zadostuje popolnoma; tudi ni bilo videti, da bi bil; Pust pa je dejal, da bi rad poslušal in si rad privoščil tak izreden užitek; toda rajši bere sam; zakaj če posluša koga drugega, ga ne more med branjem ustaviti: ‚Prijatelj, počakaj, da se naužijem te krasote.’ »Taka knjiga,« je dejal, »je kakor dolga vrsta slik.