V resnici so nosili dva venca: enega sta bila poklonila vdova in sin, drugega. Za krsto je stopal z materjo sin, ki se je oziral po sprevodu in se jezil, da ni več ljudi, in pazil, da se adjunkt in kontrolor nista prehitro zgubila. »Sodni uradniki,« je godrnjal materi, »bi bili tudi lahko zbrali vsaj za en venec.