Uporne misli so nekaj časa pretresale srce, vendar jih je srečno premagal z upanjem, da je za zdaj rešen, da se mu morda pozneje poplača trud in da se bosta onadva menda vendar tudi jezila, ko bosta brala njegov spominski slavospev. Vsi sorodniki, prijatelji in znanci, ki so se bili udeležili pogreba, so strmeli, ko so brali, kako veličasten je bil sprevod, koliko vencev, koliko spremljevavcev, kako ganljivo so se poslavljali od nepozabnega načelnika uradniki, kako so jokali preprosti ljudje, ki so se spominjali, kako so v stiskah in težavah hodili k blagemu po, kako odhajali vedno olajšani; za te zasluge pa se dobri rajnik gotovo že v nebesih veseli z drugimi poštenimi davkarji. V resnici so nosili dva venca: enega sta bila poklonila vdova in sin, drugega.