Posebna radost je navdala zaradi tega, ker se je bil toliko premagal, da se je udeležil še zadnjega skupnega večera in osladil predstojniku zadnje ure življenja. Z načeli se res ni prenagliti, si je dejal; pravilno je pač, da se ravnajo razmere po načelih, semtertja se pa morajo tudi načela po razmerah. Drugega dne dopoldne, ko so uradniki ugibali, koliko časa bo gospod davkar še živel, in je adjunkt zastavljal svojo glavo ali tudi deset goldinarjev, da ne preživi dveh dni, je prišel v pisarno davkarjev sin, kontrolor, ki so ga bili poklicali k smrtni postelji.