ni rekel nobene besede več, hud na ves svet, na oblastnega davkarja, ki sili uradnike, da ga ljubijo, da bi ga zadela kap, mu še na misel ne pride, na kontrolorja in adjunkta, ki njega plašita z nepotrebno skrbjo za bodočnost in ga slepita z goljufivimi in tolažbami, in nase, ki nima toliko moške samozavesti, da bi se dru gim uprl in šel svojo pot. Toda kako se bo upiral zdaj, ko je prepozno! Od začetka bi se bil moral upreti, in zdaj bi bila prva zamera pozabljena.