Ko pa se mu je naposled posrečilo v ročni blagajni najti par preluknjanih kronic, se mu je zjasnilo čelo in s komaj prikrito radostjo je grajal ta nedostatek. Z njim vred se je veselil tudi kontrolor; zakaj iz srca rad je privoščil nadzorniku veselje, da je le nakopalo zadrego davkarju, ki je spreminjal barvo in se opravičeval, da bo prav lahko oddal te kronice, kakor jih je dobil, da se spravi kak semanji dan tak denar brez težav med kmete. Čudno, da nadzornik s tako enostavno rešitvijo ni bil zadovoljen!