Gospod davkar pa je tudi polagoma začutil, da mu misli nekam uhajajo in da se besede težko ge love za njimi. Predlagal je torej, da naj zapojo svojo staro, lepo jugoslovansko pesem, in zapel je sam počasi in ganljivo Braćo, pijmo vince! Kontrolor in adjunkt sta krepko pritisnila za njim.