Kakšno smolo pa je imel ta in oni tovariš! Enemu je bila spodrsnila noga na gladkih tleh pred načelnikom; drugi, ki ni prav vedel, ali se drži cilinder v desni ali v levi roki, ga je predeval skrajno nedostojno iz roke v roko; tretji je na nemški ogovor po odgovoril iz zadrege, nehote in skoraj nevede slovensko, kar ga bo najbrž vse večne čase oviralo v napredovanju. Njemu se ni bilo, Bogu, pripetilo nič takega; po pravici si je torej obetal sijajno bodočnost; zakaj v uradovanju samem ni treba tolikanj sreče, kolikor marljivosti in vestnosti.