Posebno pozorno pa je poslušal, ko mu je opisoval nadzornik, kako prijetno življenje ga čaka v novem kraju; davkar Bramor je sicer jako natančen in marljiv uradnik, ki živi samo svojemu poklicu, ne prosi nikdar nobenega dopusta, ne misli še nič na pokoj, dasi že služi čez štirideset let; izven urada pa je duša, ljubezniv, prijazen, pravi oče svojim tovarišem; življenje tam je v pravem pomenu besede patriarhalno. »Vsaj nekaj!« si je mislil, ko si je domov gredoč slačil nadležne rokavice. Doma se je preoblekel in skrbno zravnal črno obleko v neprijetni zavesti, da jo bo žalibog še potreboval in še rabil.