Solze so mu tekle po rjavem licu, ko je zvonil svojemu prijatelju, in beseda se mu je trgala, ko je odgovarjal duhovniku pri pogrebu. Dobra volja ga je minila za vedno; dolgo ni govoril z nikomer, in kadar je mislil, da je sam, si je brisal oči. Hodil je na grob svojega prijatelja, zavil včasih kakor ponevedoma proti Tonetovi hiši in se pobit vrnil.