ji je naredil lepo belo krsto, teta ji je ovila svetle lase z rožmarinom, in kakor miru je ležala na deviškem odru. »Glejte,« je dejala teta, »kako mirno živi in mirno umrje, kdor Bogu služi!« tudi na pogreb ni mogel priti; v tujem kraju se je razjokal sam, žalosten, da ne bo več videl, ki je bila vsem tako dobra in ni prizadela nikomur nič hudega.