Zelen venec bova nosili, in belo krsto nama bo stesal ali pa.« je tiho prikimala, žalostna, da se ne more s sestro tako od srca veseliti, kakor bi se bila rada. Pozneje je prišel z, in mati ga je sprejela prijazno, kakor da bi se zadnje čase ne bilo nič pri godilo, nič spremenilo. Staremu je bil pa kakor tudi spomin prešlih dogodkov še na poti, da se nista mogla neprisiljeno razgovarjati.