»Oh, kako ste sitni, teta!« se je branila Rozalka in objela, in obe sta jokali, ena od veselja, druga pa se je mučila in premagovala, da ne bi bilo od zavistne žalosti. »Kakor lilija in vrtnica,« je razlagala, ki je pa začela, ko je prišel še, resneje govoriti. »Zdaj se smeješ in veseliš, dekle,« je dejala; »ampak zakonski stan je težak stan, stan trpljenja in pokore, in neki sveti mož je rekel, da bi se malokdo poročil, če bi premislil vse težave, ki ga čakajo.«