Čim rajši je imel Toneta, čim bolj ga je spoštoval, tem huje se je srdil na, ki se mu je zdel nevreden vsakega prizanašanja. »Da odpušča svojemu dolžniku,« si je dejal, »to je lepo in krščansko, in jaz ne vem, ali bi mu jaz tudi tako odpustil, če bi se bil pri meni zadolžil; toda saj ni moj, Tonetov dolžnik je, kaj bi mu jaz odpuščal!« Našel je kos ožoltelega papirja, nataknil naočnike, razgrnil list.