Sklepal je, da pojde o prvi priliki k sodišču, da se stvar uredi in on znebi nehvaležnega posla. In vendar je v najnevarnejših letih in varuštva zdaj najbolj potreben; tak se mu je zdel kakor izgubljeni sin, ki terja očeta za doto, da bi jo zapravil v lahkomiselni družbi. Sestra je začudena vprašala, zakaj je tako otožen; pa ni hotel povedati vzroka, ker se je nadejal, da se povrne nazaj na pravo pot.