je gledal bistro skozi megleno jutro in poslušal, če ne dojdejo kmalu drugih romarjev. Zavili so na stransko pot, ki je peljala skozi pisano bukovje in temno zeleno borovje zdaj položno, zdaj strmo, tu po vlažnem kamenju, tam po sprijemkasti ilovici v hrib.
» že slišim,« je dejal, ki je bil nekoliko postal.