Oče je priganjal, da naj stopijo hitreje, in pogledal po strani zdaj krepkega sina, zdaj hčerko, ki ji je rdel v jutranjem hladu prikupljivi obraz, in prav zadovoljen bi bil, če bi mu ne prihajalo vedno na misel, kakšnega ženina si je izbrala reva. je gledal bistro skozi megleno jutro in poslušal, če ne dojdejo kmalu drugih romarjev. Zavili so na stransko pot, ki je peljala skozi pisano bukovje in temno zeleno borovje zdaj položno, zdaj strmo, tu po vlažnem kamenju, tam po sprijemkasti ilovici v hrib.