»Ampak za pašo,« je dejala Rozala, »bi bila in vendar že.« pa je bil teh misli, da za pašo otroci sploh niso in da jim ni živine v roke dajati, ker ne znajo z njo ravnati; potem vidijo na paši marsikaj, kar ni zanje, in en pokvarjen pastir pohujša deset nedolžnih; otroci naj delajo pred očmi svojih staršev, da ostanejo kar najdlje, kakor se pravi, neumni; črvivo sadje zori najhitreje, in kar prezgodaj cvete, vse pomori. »Zakaj pa se pojo tako lepe pesmi o veselih pastirčkih?« je menila Rozala.